Dve predavanji Bojane Pejić: Nastajanje komunističnega telesa - Politika reprezentacije in prostorsko umeščanje oblasti v SFRJ

V sodelovanju z Oddelkom za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete in +MSUM vabimo na dve predavanji Bojane Pejić: Nastajanje komunističnega telesa - Politika reprezentacije in prostorsko umeščanje oblasti v SFRJ (1945–1991), ki bosta potekali v ponedeljek, 16. novembra (FF) in v torek, 17. novembra (+MSUM). Predavanji bosta v angleščini in sta del seminarja Umetnost za skupnostno rabo - Spomenik, performans, obred, telo.

Prvo predavanje: Telo na delu
Ponedeljek, 16. november 2015, ob 13.00, Filozofska fakulteta (343), Aškerčeva 2, Ljubljana

Drugo predavanje: Produkcija neznane junakinje
Torek, 17. november 2015, ob 18.00, +MSUM, Maistrova 3, Ljubljana

Prvo predavanje: Telo na delu
Ponedeljek, 16. november 2015, ob 13.00, Filozofska fakulteta (343)

V nasprotju z nepreštevnimi vojnimi spomeniki, oblikovanimi usklajeno bodisi z ikoničnim (»realističnim«) bodisi neikoničnim (»abstraktnim«) režimom, vzpostavljenim v Jugoslaviji po 2. svetovni vojni, je jugoslovanska literatura o teh vizualnih reprezentacijah dokaj redka. Znani in ugledni jugoslovanski umetnostni zgodovinarji niso nikdar objavili relevantne monografske študije o jugoslovanskem javnem kiparstvu; s temi vsebinami so se ukvarjali predvsem v okviru obravnav posameznih kiparjev. 
V predavanjih bom analizirala ikonosfero, ki je bila vzpostavljena v socialistični Jugoslaviji, in obravnavala razpon diskurzivnih praks, vključenih v produkcijo koncepta, ki mu pravim »komunistično telo«. Na podlagi telesa-kot-vmesnega-prostora Thomasa Laqueurja si bom poskušala ogledati komunistično telo kot diskurzivno cono, sestavljeno iz različnih, pogosto protislovnih sklopov: naj gre za znanstvene, vojaške, medicinske, politične, spolne diskurze ali za zakonske predpise, ki krožijo in se križajo v javni sferi in so – v različnih obsegih – vtkani v diskurze o zamislih in upodobitvah telesa.

Pretresam različne in včasih protislovne diskurze, vključene v nastajanje »komunističnega telesa«, da bi na ta način pokazala, kako se je komunistična oblast v Jugoslaviji prostorsko umeščala s pomočjo »javnih teles«, tj. vizualnih, širši skupnosti dostopnih reprezentacij, kot so na primer javni kipi, »disciplinirana telesa« v kolektivnih ritualih ob uradnih državnih praznikih (»telopis«), fotografske upodobitve predsednika Tita, časopisne fotografije in poštne znamke idr.

Drugo predavanje: Produkcija neznane junakinje
Torek, 17. november 2015, ob 18.00, +MSUM, Maistrova 3, Ljubljana

Moje raziskovalno področje so reprezentacije moškega in ženskega telesa v javnem prostoru, kar me je navedlo k preučevanju raznovrstnih medsebojnih vplivanj med umetnostjo, oblastjo in družbenim spolom. Predavanje temelji na mojem raziskovanju javnih spomenikov in vojnih spominskih obeležij, namenjenih »utrjevanju« kolektivnega spomina na partizansko vojaško zmago in ljudsko revolucijo ter spominjanju le na tiste vojne žrtve, ki so bile na strani partizanov, tj. zmagovalcev. Velik del raziskovanja sem posvetila nasprotnemu procesu, namreč kolektivni amneziji partizank, ki so tvorile okrog 35 odstotkov narodnoosvobodilne vojske in so veljale za »najdragocenejše otroke revolucije«. Poskušam pokazati, da se je prostorsko umeščanje komunistične oblasti – kljub proklamiranim naprednim namenom glede vloge žensk v jugoslovanski junaški zgodovini – opiralo na t. i. patriarhalno matrico, ki je implicirala politiko predstavljanja družbenega spola na podlagi takrat veljavnih hierarhij. To se kaže, med drugim, v jugoslovanskih spomenikih, ki komajda vključujejo kakšno reprezentacijo poimenske ženske (partizanke). Nasprotno, ženske so reprezentirane kot alegorije, kot »okamenela ženskost« (z besedami nemške feministične umetnostne zgodovinarke Silke Wenk), ki zastopa tri ključne koncepte jugoslovanske socialistične zgodbe: prostost, svobodo in revolucijo.

Bojana Pejić je umetnostna zgodovinarka, rojena leta 1948 v Beogradu. Med letoma 1977 in 1991 je bila kuratorka v Študentskem kulturnem centru Univerze v Beogradu. Od leta 1991 živi v Berlinu. Od začetka sedemdesetih let piše o sodobni umetnosti (Marina Abramović, Valie Export, Jochen Gerz, Sanja Iveković). Leta 2005 je na Univerzi Carl von Ossietzky v Oldenburgu zagovarjala doktorsko disertacijo Komunistično telo: Politika reprezentacije in prostorsko umeščanje oblasti v SFR Jugoslaviji (1945–1991). Bila je gostujoča profesorica na Humboldtovi univerzi v Berlinu (2003), na Inštitutu za kulturne študije na Univerzi v Oldenburgu (2006/2007) ter na Srednjeevropski univerzi (Študije družbenega spola) v Budimpešti (2013).
Pejić je bila vodilna kuratorka razstave After the Wall - Art and Culture in Post-Communist Europe, ki jo je organiziral Moderna Museet v Stockholmu (1999) in ki je bila pozneje predstavljena tudi v Muzeju sodobne umetnosti – Foundation Ludwig v Budimpešti (2000) ter v Hamburger Bahnhof v Berlinu (2000–2001). Leta 2008 je kurirala mednarodno razstavo Artist-Citizen za 49. oktobrski salon v Beogradu. Bila je glavna kuratorka razstave Gender Check v MUMOK na Dunaju (2009–2010), prikazane tudi v galeriji Zacheta v Varšavi (2011). Pred kratkim je kurirala mednarodno razstavo Good Girls_Memory, Desire, Power v Muzeju sodobne umetnosti (MNAC) v Bukarešti (2013).

Organizacija: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo; Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Muzej sodobne umetnosti Metelkova
Podpora: ERSTE sklad