večletni program

O oblasti v arhitekturi

niz simpozijev

12.09.2018 - 13.09.2018

četrtek, 13. september 2018, 10.00–16.00
prizorišče
: MAO, Ljubljana
predavatelji: Andrew Benjamin, Dean Komel, Jeff Malpas, Luka Skansi, Peter Trawny

Na drugem simpoziju programa O oblasti v arhitekturi bodo mednarodno priznani filozofi in arhitekturni zgodovinar premišljali arhitekturo glede na njen večplasten odnos do oblasti. Osredotočeni na fenomenološko perspektivo te tematike bodo izhajali iz različnih primerov.

Slovenski filozof Dean Komel bo skiciral možni fenomenološki pristop k problemu »oblasti/moči v arhitekturi«, da bi razmislil o tem, kako naj arhitektura igra kritično vlogo do družbene oblasti, namesto da se skuša zadovoljiti zgolj z vlogo njene uslužne igrače; avstralski filozof Andrew Benjamin, dolgoletni predavatelj na AA v Londonu, bo spregovoril o t. i. arhitekturi nasprotnega ukrepa in arhitekturi onkraj nihilizma; avstralski filozof Jeff Malpas se bo posvetil arhitekturi v dobi tehnološkega kapitalizma; arhitekturni zgodovinar Luka Skansi bo temi »oblasti v arhitekturi« in »fenomenologije v arhitekturi« obravnaval na primeru spomenikov v socialistični Jugoslaviji, zgrajenih v spomin na bitke in genocide 2. svetovne vojne med nacifašistično okupacijo; nemški filozof Peter Trawny pa bo na primeru favel Ria de Janeira govoril o moči nemočnih, da bi ponudil drugačen pogled na oblast v arhitekturi.


Arhitektura je bila v zgodovini vselej eno najpomembnejših orodij oblasti, saj deluje kot njena reprezentacija in njena manifestacija, vgrajena tako v javno kot zasebno sfero.
Večletni program O oblasti v arhitekturi razpira teoretsko razpravo o tej temi in s priznanimi teoretiki in arhitekti predlaga koncepte za refleksijo prepletenega odnosa med oblastjo in arhitekturo.


Uvod v simpozij bo pogovor Mladena Dolarja in Andrewa Benjamina: O moderni in postmoderni (v arhitekturi), ki bo v sredo, 12. septembra  2018, ob 18.00 na Fakulteti za arhitekturo.

PROGRAM SIMPOZIJA
četrtek, 13. september 2018, 10.00–16.00, MAO
10.00–10.15     Mateja Kurir: Arhitektura in fenomenologija, uvodni nagovor
10.15–11.00     Dean Komel: Fenomenološka skica izvora arhitekturnega dela in vprašanje oblasti
11.00–11.45     Andrew Benjamin: Arhitektura nasprotnega ukrepa
11.45–12.30     Jeff Malpas: Uprostorjenje oblikovanja: arhitektura v dobi tehnološkega kapitalizma
12.30–13.00     razprava
13.00–13.45     odmor
13.45–14.30     Luka Skansi: Moč talenta: »dobra stara« arhitektura socialistične Jugoslavije
14.30–15.15     Peter Trawny: Moč nemočnih: favele Ria de Janeira
15.15–16.00     razprava

POVZETKI PREDAVANJ IN PREDSTAVITVE AVTORJEV
Simpozij bo potekal deloma v angleščini in deloma v slovenščini. Vstop je brezplačen.


Organizator: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo v sodelovanju z Matejo Kurir

Partnerji:
MAO − Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani
ERSTE sklad
Goethe-Institut Ljubljana
OUTSIDER – revija, ki presega meje
         
Prizorišči:
Fakulteta za arhitekturo (Plečnikova predavalnica), Zoisova c. 12, Ljubljana
MAO − Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine, Pot na Fužine 2, Ljubljana

predavajo: Mladen Dolar, Hilde Heynen, Teresa Stoppani, Sven-Olov Wallenstein
datum: 21. september 2017, 10.00–16.00
prizorišče: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine, Pot na Fužine 2, Ljubljana
V angleščini. Brezplačen vstop.


NAMEN

Arhitektura je bila v zgodovini vselej eno najpomembnejših orodij oblasti, saj deluje kot njena reprezentacija in njena manifestacija, vgrajena tako v javno kot zasebno sfero.
Namen simpozija O oblasti v arhitekturi je omogočiti kritično razpravo o tej temi in s teoretiki in praktiki predlagati koncepte razmišljanja o prepletenem odnosu med oblastjo in arhitekturo.
Predavanja se osredotočajo predvsem na filozofe in teoretike iz materialistične perspektive ter izhajajo iz izbranih arhitekturnih primerov.



POVZETKI

Hilde Heynen
ARHITEKTURA, OBLAST, UTELESITEV


Prek pregleda referenčne literature zadnjih desetletij Heynen opisuje, kako je arhitektura prepletena z artikulacijami oblasti in razlik. Predavanje začenja s 1970-imi, ko so bile paradigme neomarksizma in kritične teorije  osnova raziskovalcem, kot sta Manfredo Tafuri in Alexander Tzonis, nato pa razišče, kako so politična in družbena vprašanja postajala v arhitekturni zgodovini in teoriji vse pomembnejša. Vprašanje oblasti je bilo analizirano v več kontekstih in iz različnih perspektiv, vključno s tistimi o prostorski sintaksi v postkolonialnih študijah in znotraj teorij participacije. Te raziskave so privedle do kritičnega preizpraševanja samega koncepta arhitekture – nič več nevprašljivega terena mojstrskih arhitektov, ki so prispevali h kanonu, temveč konfliktni teritorij, za katerega mnogi trdijo, da je pomemben tudi zanje. Del te literature se osredotoča na to, kako fizični prostori vpisujejo konstelacije oblasti in diferenciacije v človeška telesa, z učinki, ki neposredno vplivajo na vsakdanje prakse in izkušnje. Znanje arhitekturnih zgodovinarjev in teoretikov se tu naslanja na analizo in interpretacijo vsakdanjih okolij, ne pa na same arhitekturne mojstrovine.

Obravnavani primeri so trije parki: La Villette v Parizu (arhitekt Bernard Tschumi), High Line v New Yorku (arhitekti Diller Scofidio z Jamesom Cornerjem) in Spoor Noord v Antwerpnu (arhitekti Secchi-Vigano).

Teresa Stoppani
MANFREDO TAFURI: PROGETTO STORICO (ZGODOVINSKI PROJEKT) KOT POLITIČNI PROJEKT


Tafurijevo slovito in pogosto zmotno razumljeno delo Progetto e Utopia (Projekt in utopija, 1973; slovenski prevod 1985) je razširitev njegovega eseja Per una critica dell'ideologia architettonica iz leta 1969. Tafuri v predgovoru k Projektu in utopiji zavrne kritiko, ki jo je bil deležen njegov esej, in sicer, da je »apokaliptična prerokba«, dokončen razglas »smrti arhitekture«, in pojasnjuje, da je namen knjige identificirati »tiste naloge, ki jih je kapitalistični razvoj odvzel arhitekturi«. Knjiga je daleč od defetistične, saj išče obliko angažmaja, ki bi presegla »čisto arhitekturo/obliko brez utopije/sublimno nekoristnost«, in tako vrnila arhitekturi aktivno vlogo v družbi. Pričujoči prispevek zagovarja stališče, da Tafuri s tem delom utemeljuje svoj dolgoročni projekt ponovnega odkrivanja arhitekturne zgodovine kot nujnega glasu znotraj arhitekture. To bi ponovno opredelilo vlogo zgodovinarja arhitekture (in v sami arhitekturi), obenem pa razkrilo kompleksna presečišča arhitekture z oblastjo, skratka, odkrilo in razodelo bi učinkovanje oblasti v okolju.
Obravnavan primer se bo osredotočil na Tafurijevo analizo in kritiko Le Corbusierjevih alžirskih urbanističnih projektov.

Mladen Dolar
OBLAST IN ARHITEKTURNO NEZAVEDNO


Freud na začetku dela Nelagodje v kulturi presenetljivo uporabi arhitekturno metaforo, da bi predstavil delovanje nezavednega. V nezavednem se nič ne izgubi ali uniči, kajti nezavedno je brezčasno, zato je podoba, ki jo predlaga, podoba Rima, »večnega mesta«; kot pravijo – v Rimu soobstajajo vse različne plasti preteklosti. Vse soobstaja, a kot ruševine, kot urbanistično nezavedno. Pa vendar, da bi podoba delovala, je treba predpostaviti, da so vse faze imele svoj vrhunec polnega razcveta, preden so se skrčile na razdrobljene ostanke, medtem ko se je pri nezavednem že od samega začetka treba ukvarjati z nečim, kar je »vedno že bilo« ruševina, z nečim razdrobljenim in parcialnim »že samim po sebi«. Mar ne bi mogli prevzeti te perspektive tudi pri pristopu do arhitekture na splošno, urbanizma kot celote? Obstaja dvojni vidik arhitekture: na eni strani razkazuje stran slave, ki priča o oblasti, ki jo želi razkazovati, na drugi strani pa je vidik ruševin, fragmenta, manka, odsotnosti, izkrivljanja, preganjanja. Morda se naloga glasi, kako razstaviti prepletanje in sovpadanje teh dveh vidikov.

V predavanju bo predstavljen nenavaden primer KSEVT-a, Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, izjemne zgradbe, ki jo je nekaj najprestižnejših slovenskih arhitekturnih birojev postavilo v slovensko vas in ki predstavlja presečišče kulture in vesolja, umetnosti in narave, naravoslovnih in humanističnih ved, lokalnega in globalnega – zgradbe, ki je bila v zadnjih letih postavljena v osrčje ikoničnih bojev oblasti.

Sven-Olov Wallenstein
FOUCAULT IN UPROSTORJENJE OBLASTI


Predavanje bo poskušalo združiti Foucaultove številne in raznolike – včasih celo protislovne – izjave o arhitekturi v sistematičen prikaz tega, kako so odnosi oblasti umeščeni v prostor. Pomemben vidik predavanja bo v izognitvi enostranskega branja, ki se osredotoča zgolj na oblike zamejevanja, zapiranja in discipline. Predavanje bo zato poudarilo, da vsakršno uprostorjenje vsebuje tudi načine odpora in možnosti za kontragibanja – oblike subjektivitete, ki jih, čeprav jih pogojujejo zunanje sile, nikdar ne moremo skrčiti le nanje. Interpretacija Foucaulta, kot jo je podal Deleuze, bo tu ključnega pomena, pričujoči prispevek pa bo prav tako pokazal, da so mnoge aktualne interpretacije Deleuza v arhitekturni teoriji zavajajoče.

Prispevek Wallensteinovega predavanja h »kritični teoriji« bo torej ponoven premislek, kako so arhitekturna dela neizogibno povezana s strukturami oblasti, a da to na drugi strani vselej potegne za seboj tudi načine njihove naselitve in uporabe, ki izpostavijo njihove latentne napetosti – kar lahko razumemo kot zasuk Adornove trditve, da dela ponotranjijo družbena protislovja kot svoje lastno protislovje.


AVTORJI IN AVTORICE

Hilde Heynen je profesorica arhitekturne teorije na Univerzi v Leuvnu v Belgiji. Njeno raziskovanje se osredotoča na vprašanja modernosti, modernizma in spola v arhitekturi. Je avtorica dela Architecture and Modernity: A Critique (MIT Press, 1999) in sourednica del Negotiating Domesticity: Spatial productions of gender in modern architecture (Routledge, 2005) in Sage Handbook of Architectural Theory (2012), obenem pa redno objavlja v revijah, kot so Home Cultures, The Journal of Architecture, Interiors idr. Hilde Heynen je študirala arhitekturo in filozofijo na Univerzi v Leuvnu, kjer je tudi doktorirala. Bila je raziskovalna sodelavka na Inštitutu Radcliffe (Univerza Harvard), gostovala je na MIT (Cambridge, Massachusetts), AA arhitekturni šoli (London), RMIT (Melbourne) in Harvardu. Trenutno je predsednica Evropske mreže za arhitekturno zgodovino (EAHN).

Teresa Stoppani je profesorica na področju arhitekturnih raziskav na Univerzi London South Bank, kjer vodi Center za raziskave v arhitekturi, urbanizmu in digitalnem gradbeništvu. Njena raziskovalna področja so odnosi med arhitekturno teorijo in procesom oblikovanja v urbanem okolju ter vpliv prostorskih in kritičnih praks na specifično arhitekturno domeno. Je avtorica dela Paradigm Islands: Manhattan and Venice (Routledge, 2010) in prihajajočega Unorthodox Ways to Rethink Architecture and the City (Routledge, 2018) ter sourednica dela This Thing Called Theory (Routledge, 2016).

Mladen Dolar je profesor in višji znanstveni sodelavec na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegova glavna področja raziskovanja so psihoanaliza, moderna francoska filozofija, nemški idealizem in umetnostna teorija. Objavil je ducat knjig v slovenščini in nekaj sto razprav v angleščini v mnogih revijah in zbornikih, med njegovimi knjižnimi objavami pa naj omenimo predvsem A Voice and Nothing More (MIT, 2006, prevedeno v šest jezikov) in Opera's Second Death (s Slavojem Žižkom, Routledge, 2001, prav tako prevedeno v več jezikov). Je eden od ustanoviteljev t. i. ljubljanske lacanovske šole. Njegovo novo knjigo The Riskiest Moment bo objavila založba Univerze Duke.

Sven-Olov Wallenstein je profesor filozofije na Univerzi Södertörn v Stockholmu. Njegove nedavne knjižne objave so Architecture, Critique, Ideology: Writings on Architecture and Theory (2016), Foucault, Biopolitics, and Governmentality (sourednik, 2013), Nihilism, Art, Technology (2011), Swedish Modernism: Architecture, Consumption and the Welfare State (sourednik, 2010), Biopolitics and the Emergence of Modern Architecture (2009). Trenutno končuje švedski prevod Adornovih del Negative Dialektik in Ästhetische Theorie, ob tem pa še knjigo o Adornu. Wallenstein prevaja avtorje, kot so Baumgarten, Winckelmann, Lessing, Kant, Hegel, Frege, Husserl, Heidegger, Levinas, Derrida, Deleuze, Foucault, Rancière in Agamben, in se posveča pisanju o filozofiji, sodobni umetnosti in arhitekturi.


koncept in organizacija: Društvo Igor Zabel v sodelovanju z Matejo Kurir
medijska podpora: Radio Študent; Architectuul
podpora: ERSTE sklad; Muzej za arhitekturo in oblikovanje; Radio Študent; Architectuul; Center za napredne študije Univerze na Reki
prizorišče: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine, Ljubljana

20. september 2017, 18.00, Trubarjeva hiša literature, Stritarjeva 7, Ljubljana
 

Švedski filozof Sven-Olov Wallenstein velja za odločilnega avtorja, ki se že leta posveča filozofski refleksiji arhitekture. Ob njegovem prvem obisku v Sloveniji se bo z Matejo Kurir pogovarjal o arhitekturi in ideologiji ter recepciji arhitekture v kritični teoriji, kot jo je nakazal v leta 2016 izdani knjigi Architecture, Critique, Ideology: Writings on Architecture and Theory (Arhitektura, kritika, ideologija: spisi o arhitekturi in teoriji). Govor bo tudi o eseju Miesove tišine, ki je v slovenskem prevodu prav tako izšel 2016 (založba Praznine).

Video posnetek pogovora (v angleščini).

Wallenstein s predavanjem Foucault in uprostorjenje oblasti, 21. 9. 2017, sodeluje še na simpoziju O oblasti v arhitekturi: materialistična perspektiva, v MAO.


O KNJIGAH
V zborniku esejev Arhitektura, kritika, ideologija Wallenstein enciklopedično in poglobljeno prikazuje potenco kritične teorije (frankufurtske šole in širše), fenomenologije Martina Heideggerja, beneške šole Manfreda Tafurija in drugih pri premisleku paradigmatičnega jedra modernistične ter sodobne arhitekture. S tem, ko arhitekturo umešča v kulturne industrije poznega kapitalizma, izpostavi in problematizira tudi njeno distintkivno ideološko noto.

V eseju Miesove tišine je prikazana paleta možnih branj arhitekture odsotnosti ali arhitekture negacije Miesa Van Der Roha znotraj različnih tradicij filozofije 20. stoletja. Wallenstein mojstrsko povzame jedro teh pozicij in jih primerja na način, da ob tem paradigmatskem primeru modernistične arhitekture pravrašuje tudi samo bistvo sodobne gradnje.

O AVTORJU
Sven-Olov Wallenstein je profesor filozofije na Univerzi Södertörn v Stockholmu. Njegove nedavne knjižne objave so Architecture, Critique, Ideology: Writings on Architecture and Theory (2016), Foucault, Biopolitics, and Governmentality (sourednik, 2013), Nihilism, Art, Technology (2011), Swedish Modernism: Architecture, Consumption and the Welfare State (sourednik, 2010), Biopolitics and the Emergence of Modern Architecture (2009). Trenutno končuje švedski prevod Adornovih del Negative Dialektik in Ästhetische Theorie, ob tem pa še knjigo o Adornu. Wallenstein prevaja avtorje, kot so Baumgarten, Winckelmann, Lessing, Kant, Hegel, Frege, Husserl, Heidegger, Levinas, Derrida, Deleuze, Foucault, Rancière in Agamben, in se posveča pisanju o filozofiji, sodobni umetnosti in arhitekturi.


Podpora: ERSTE sklad, Trubarjeva hiša literature

e-novice