arhitektura ≠ umetnost
niz predavanj
V nizu predavanj programa arhitektura ≠ umetnost premišljamo razmerje med umetnostjo in arhitekturo.
V novi seriji predavanj arhitektura ≠ umetnost bomo z vabljenimi umetniki, arhitekti in teoretiki premišljali razmerje med umetnostjo in arhitekturo. V lanskem letu smo se osredotočili na vprašanje o pojmovanju arhitekture kot (ne)umetnosti, v letošnjem letu pa nas bo zanimalo, na kakšen način sodobna arhitektura vstopa v polje vizualne umetnosti, in obratno, kaj se pri tem prevajanju izgublja in kaj pridobiva, kateri so tisti atributi arhitekture, s katerimi umetniki širijo pojmovanje umetniških medijev, in kaj v umetnosti navdihuje arhitekte – kako torej srečevanje umetnosti in arhitekture vpliva na samo pojmovanje in redefiniranje umetniške in arhitekturne prakse.
Ponovni premislek tako arhitekture kot umetnosti, še zlasti pa njunega razmerja z družbenim sovpada s časom vsesplošne in vse bolj zaostrene krize – gospodarske, finančne, okoljske in družbene. Prevladuje vtis, da se v takih zaostrenih okoliščinah razmislek o družbeni relevantnosti umetnosti rado zvaja na vprašanje njene funkcionalnosti, uporabnosti, ki je ena temeljnih postulatov arhitekture; medtem ko v polje arhitekture skozi stranska vrata, a vse opazneje vstopajo principi, ki so pogosti v sodobni umetnosti – participacija, sodelovanje, opolnomočenje, proces, skupnost, kontekst – in markirajo pot v iskanju rešitev prostorskih problemov, katere niso nujno grajeni objekti.
Izpostavljanje pomena aktivnejšega vključevanja in sodelovanja uporabnikov (skupnosti) v načrtovanju in celo izvedbi projekta, zavedanje pomena procesa in ne le končnega izdelka/objekta, upoštevanje specifik konteksta v iskanju rešitev, ki niso generične, ampak nagovarjajo konkretne potrebe in izmuzljive želje, so družbeno in/ali okoljsko odgovorne ter sprožajo kritična vprašanja – vse te elemente lahko (med drugim) najdemo v presečni množici sodobne umetnosti in arhitekture. Tradicionalne meje med umetnostjo in arhitekturo se zabrisujejo predvsem v projektih site-specific umetnosti in umetnosti v javnem prostoru, v t. i. urbanih intervencijah, konceptualnem oblikovanju in v zadnjem času v t. i. kritičnih prostorskih praksah. Pri le-teh se tudi ne govori več o umetnosti in arhitekturi kot o ločenih disciplinah, saj ta koncept vključuje presek različnih disciplin (vključno z urbanizmom, s sociologijo idr.), metod in tipov védnosti (ne le strokovnega znanja). Kritične prostorske prakse odpirajo in naslavljajo pereča vprašanja sodobnega urbanega okolja kot tudi vprašanja o sami naravi in funkciji umetnosti in arhitekture. Prostorsko-kulturni diskurz, ki se veže nanje, pa združuje ideje s področja umetnosti, arhitekture in urbanega oblikovanja na eni strani ter teorije mesta, družbenega in javnega prostora na drugi.
Da lahko spajanje umetnosti in arhitekture poteka tudi drugače, prikazuje Hal Foster v knjigi The Art-Architecture Complex. V njej razčlenjuje to spajanje – medsebojno inspiriranje in prehajanje mej med umetnostjo in arhitekturo – kot ključno potezo sodobne kulture in tudi kot ključno potezo kulturne ekonomije v času globalnega kapitalizma: "It is now a primary site of image-making and space-shaping in our cultural economy." Za primere negativne materializacije tega kompleksa avtor navaja ikonsko arhitekturo in starchitecte (npr. Zaha Hadid, Renzo Piano, Richard Rogers, Norman Foster), ki v maniri »globalnih stilov« ustvarjajo odtujena imagistična okolja, postavljena brez vsakršne zveze z lokacijo in s kontekstom, in pri katerih »umetniškost« rada prevladuje nad funkcionalnostjo. Gre za kulturne primerke (kamor uvrsti tudi določene megalomanske »arhitekturne« skulpture) potrošniške in spektakelske družbe ter njene potrebe po postavljanju ikonskih podob spektakla in kapitala. Ni naključje, da Foster kot pomembne primere tega umetnostno-arhitekturnega kompleksa navaja ikonske arhitekture umetnostnih institucij (npr. izvedbe Guggenheimovih muzejev po svetu), ki so pomembni dejavniki v znamčenju mest ter simptom sprege kulture in kapitala. Krog se sklene, ko se lahko v teh umetnostnih institucijah srečamo z deli umetnikov in arhitektov, ki se zavzemajo za alternativo omenjeni negativni materializaciji umetnostno-arhitekturnega kompleksa – dela, ki so kontra- spektakelska in ki podpirajo aktivno zavedanje subjekta tako do prostora kot do drugih.
Urška Jurman
PROGRAM
9. maj 2017, 19.00, MAO, Ljubljana
Jane Rendell (London): Od kritične prostorske prakse do ''site-writing''
Video posnetek
Več
četrtek, 3. december 2015, 18.00, +MSUM
Mateja Kurir (Ljubljana): Graditi prelom – paradigme modernistične arhitekture
Jasmina Cibic (London): Prenovi in ponovno zaženi
Več
četrtek, 19. november 2015, 18.00, MAO (v angleščini in slovenščini)
Elke Krasny (Dunaj): Kuriranje arhitekture/kuriranje umetnosti – sodobna srečevanja
Video posnetek
Alen Ožbolt (Ljubljana): Prostori in razmerja med arhitekturo in kiparstvom
Video posnetek
Več
četrtek, 29. oktober 2015, 18.00, +MSUM 
Jože Barši (Ljubljana): Ali je sublimacija še vedno operativen pojem?
Video posnetek
Emil Jurcan (Pulj): Subverzija forme v arhitekturi
Video posnetek
torek, 6. oktober 2015, 18.00, Kino Šiška (v angleščini)
Josef Dabernig (Dunaj): (Arhitekturna) mreža kot konstitutivni element filmske naracije
Sonja Leboš (Zagreb): Trdna nematerialnost se ne stopi
Sledi: otvoritev razstave Josefa Daberniga: Nema družba; ob 20.00 vabi in organizira Center in Galerija P74.
Program arhitektura ≠ umetnost organizira Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje, Muzejem sodobne umetnosti Metelkova in s Kinom Šiška – Centrom urbane kulture. Program podpira ERSTE sklad in Avstrijski kulturni forum.
Program vodita: Vid Zabel in Urška Jurman (Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo)
LOKACIJE
Kino Šiška – Center urbane kulture, Trg Prekomorskih brigad 3, Ljubljana
Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine, Pot na Fužine 2, Ljubljana
Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3, Ljubljana
Arhitekturo težko opredelimo kot zgolj umetniško ali zgolj tehnično prakso. Kot izhodišče programa arhitektura ≠ umetnost (si) zastavljamo vprašanje o arhitekturi kot umetnosti oziroma neumetnosti. S postavitvijo tega vprašanja stopamo v samo jedro problema arhitekturnega ustvarjanja oziroma pod vprašaj postavljamo samo definicijo arhitekture. Kaj sploh je arhitektura? Kako torej misliti arhitekturo danes? Na kakšen način arhitektura (če sploh) vstopa v polje umetnosti oziroma kako (če sploh) umetnost vstopa v polje arhitekture?
Program
Apolonija Šušteršič – Tomo Stanič, torek, 20. 5. 2014 ob 19.00, Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Apolonija Šušteršič: Pre-misliti arhitekturo
Mar ne bi morali ponovno premislili arhitekturo, njeno vlogo v sodobni družbi in njeno mesto v našem vsakdanjem življenju? Zakaj ne razmišljati o arhitekturi kot o procesu, ne samo kot o končnem izdelku – tj. objektu? Ali bi lahko potem ponovno oblikovali postopek, ki bi ustvaril prostor za konstruktivno spremembo? Predlagam, da se artikulirajo obstoječe teorije in metodologije za kritično interpretacijo in artikulacijo arhitekture v odnosu do aktualnih družbeno-političnih izzivov in vprašanj. V tem primeru moramo preučiti socialne vidike življenjskega okolja, ki se kažejo tako v umetnostnem kot tudi arhitekturnem kontekstu. Interdisciplinarni pristop k ustvarjanju prostora, ki oblikuje družbenoangažirano prakso naj združuje umetnost, arhitekturo in druge prostorske discipline.
Apolonija Šušteršič, umetnica in arhitektka, je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (1992) in zaključila podiplomski študij umetnosti na amsterdamski Rijksakademie (1996). Med leti 2003–08 je bila profesorica umetnosti na Kolidžu za likovne umetnosti Kraljeve univerze v Stockholmu. V študijskem letu 2012/13 je bila nosilka oddelka za kiparstvo na Kraljevem kolidžu za umetnost v Londonu. Leta 2013 je zaključila doktorski študij na Univerzi v Lundu (Likovna akademija Malmö) na Švedskem. Razstavljala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini, mdr. na Manifesti 2 (Luksemburg, 1998); 2. berlinskem bienalu (2001); Kiparskem bienalu v Muensterlandu; Arhitekturnem bienalu v Benetkah (nordijski pavilijon, 2010). Razvija umetniške, arhitekturne in participatorne projekte za javni prostor: Home Design Service (Casco Projects, Utrecht, 2001); Garden Service (z Meike Schalk, Edinburgh International Festival, 2007); SUNSETCINEMA (z Bik van der Pol, Luxembourg, 2007); Community Pavilion Hustadt (Bochum, 2011).
Tomo Stanič: Razglednice
Predavanje predstavlja kratek prelet/razgled čez nekatera presečišča tako vizualnih umetnosti kot arhitekture. Teme kakršne so: forma, podoba, genius-loci/site-specific, ekonomija, arhitekturni/performativni dispozitiv, ravno kot presečišča največ povedo o odnosu arhitektura – umetnost. Bistveno vprašanje, ki tvori rdečo nit primerjav/razlikovanj, tako ni: Ali je arhitektura umetnost? oziroma: Kakšna je relacija arhitekture do sveta umetnosti?, ampak tem vprašanjem predhodna postavka: Kakšni mehanizmi delujejo tako v eni kot v drugi, da sploh lahko vzpostavijo razmerje/razliko.
Tomo Stanič je leta 2010 zaključil študij na Fakulteti za arhitekturo, trenutno je študent kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter doktorski študent filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2011 je izšla njegova monografija Arhitekturni gledalec (Studia humanitatis), od leta 2010 sodeluje kot urednik pri reviji Praznine (Glasilo za arhitekturo in umetnost).
Petra Čeferin – Miloš Kosec, torek, 27. 5. 2014 ob 19.00, Muzej sodobne umetnosti Metelkova
Petra Čeferin: arhitektura = arhitektura. Konstruiranje arhitekturnih vezi
Kot izhodišče predavanja postavljam definicijo, ki na prvi pogled o arhitekturi ne pove prav nič: arhitektura = arhitektura. Moja teza je, da je prav to najbolj natančna opredelitev prakse arhitekture. Pove namreč, da je za arhitekturo konstitutivno nekaj, česar ni mogoče predikativno opredeliti, neka praznina pomena ali tudi, neki nič. Vendar nič, ki ni nekaj ničnega, saj je za arhitekturo ravno konstitutiven, ključen. Če to povem z Miesom, arhitektura je uspešna, ko se maksimalno približa temu paradoksnemu niču, ko je »beinahe Nichts«. Arhitektura je zato ena tistih dejavnosti, ki jo je treba vedno znova na novo definirati in ki se vselej pojavlja le v obliki posamičnih definicij, tj. kot konkretni materialni objekti (npr. stavbe, risbe, besedila). V tem je pravzaprav arhitektura enaka umetnosti. Razlika med njima pa je v tem, da se vsaka opredeljuje na svoj, sebi lasten način. V predavanju bom skušala pokazati, kako to počne praksa arhitekture.
Petra Čeferin je arhitektka in profesorica na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer predava arhitekturno teorijo in kritiko sodobne arhitekture. Je avtorica knjig Constructing a Legend in Transforming Reality with Architecture: Finnish Case ter sourednica knjig Architekturni epicentri (s C. Požar, Ljubljana, 2008) in Projekt Arhitektura (z J. Bickert in C. Požar, Ljubljana 2010). Je tudi avtorica številnih kritičnih esejev in člankov na temo moderne in sodobne arhitekture, in članica uredniškega odbora knjižne zbirke Teoretska praksa arhitekture.
Miloš Kosec: Uporabe dodane vrednosti. Dileme umetnosti in arhitekture v luči delitve dela
Dileme o odnosu med arhitekturo in umetnostjo niso od nekdaj na tapeti; potreba po razčiščenju razmerij nastane istočasno z industrijsko revolucijo ter s posledično spremenjenimi produkcijskimi in potrošniškimi vzorci. Izoblikujeta se dve poti: prva išče izhodišča arhitekture v racionalizmu in funkcionalizmu strojne produkcije, druga v larpurlartističnem priseganju na avtonomijo arhitektovega ustvarjanja. V postmoderni sodobnosti pa se zdi, da je prišlo do pomiritve in celo sobivanja obeh pogledov. Omogočilo ga je spremenjeno razumevanje pojmov dodane vrednosti in kreativnosti – povsem v duhu apoteoze prostega trga, ki dopušča pluralizem še tako nasprotujočih si idej. Umetniška invencija kot presežek, »nekaj več«, postane z ločljivostjo od svoje arhitekturne baze tudi samostojno tržno blago, »kreativni« arhitekt pa poceni proizvajalec te dodane vrednosti. Je umetnost v sodobnosti nujno obsojena na vlogo razvojnega oddelka kapitalizma?
Miloš Kosec je študij na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo zaključil leta 2013 z diplomsko nalogo Ruševina kot arhitekturni objekt, za katero je prejel študentsko Plečnikovo nagrado ter študentsko Prešernovo nagrado Fakultete za arhitekturo. Istoimenska knjiga je konec istega leta izšla pri založbi Praznine. Leta 2007 je sodeloval pri pripravi monografije o arhitektu Edvardu Ravnikarju ter pri pripravi razstave Ravnikarjevega dela v ljubljanski Jakopičevi galeriji. Ukvarja se s projektiranjem arhitekture, krajinske arhitekture in scenografije. Kot publicist s področja arhitekturne teorije in zgodovine sodeluje pri revijah Praznine in Arhitektov bilten.
Izidor Barši – Nejc Lebar, torek, 17. 6. 2014 ob 19.00, Muzej sodobne umetnosti Metelkova
Izidor Barši: Strategije odgovorov na vprašanje - Kaj je arhitektura?
Na predavanju predstavljena analiza izhaja iz osnovne poante, do katere so po različnih poteh prišle znanosti in filozofije 20. stoletja – da jezik ni zgolj odslikavanje realnost, da med besedami in stvarmi ne vlada stabilno razmerje, temveč je vedno na delu neka dislokacija. Ena od možnih konsekvenc te ugotovitve je, da lahko analiziramo razmerja med elementi nekega diskurza brez zunajgovornih referenc. Druga je, da diskurz dobi prostorske razsežnosti in ga je potemtakem mogoče mapirati. In tretja, da je izjavljalno polje možno analizirati v vojaških terminih, kjer posamezni govori ubirajo raznolike strategije. Na tej podlagi bom predstavil analizo odgovorov na vprašanje: Kaj je arhitektura?, nanizanih v dveh sezonah oddaje Arhitektura govori, ki jo na Radiu Študent pripravljam z Matejo Kurir.
Izidor Barši je trenutno absolvent filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavlja prispevke v različnih periodikah, od leta 2010 je stalni sodelavec Redakcije za kulturo in humanistične vede Radia Študent, kjer je leta 2012 v soavtorstvu z Matejo Kurir zasnoval oddajo Arhitektura govori. Od leta 2012 je sodelavec, od jeseni 2013 tudi urednik revije Tribuna ter član uredništva revije za teorijo umetnosti Šum. Poleg tega je sodeloval pri organizaciji in vodenju nekaj teoretskih bralnih seminarjev.
Nejc Lebar: Razrez prostora
Da arhitektura ni umetnost, je trdil že Adolf Loos. Toda ali danes, sto let kasneje, ko letno izšolamo toliko arhitektov in umetnikov, ko zgradimo toliko muzejev in kulturnih centrov kot še nikoli prej, ne obstaja neka splošna težnja, da bi se to konfliktno razliko poenotilo in nevtraliziralo? Arhitekturne ali umetniške prakse ne delujejo v nevtralnem prostoru, ker ga preprosto ni; vselej so »že« prepredene z mrežo sil in moči. Moja teza je, da je prav vztrajanje na razliki nujen pogoj za ohranitev nekega konstitutivnega antagonizma, ki tvori jedro političnega.
Nejc Lebar, arhitekt, je leta 2013 diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani z nalogo Koncept in kontekst v delu Jeana Nouvela. Leta 2007 je sodeloval pri pripravi monografije o arhitektu Edvardu Ravnikarju ter pri pripravi razstave Ravnikarjevega dela v ljubljanski Jakopičevi galeriji. Trenutno sodeluje na arhitekturnih natečajih ter se ukvarja s prevajalstvom na področju arhitekturne teorije. Je član uredništva revije Praznine.
Marjetica Potrč – Rado Riha, torek, 2. 9. 2014 ob 18.00, Muzej sodobne umetnosti Metelkova
Marjetica Potrč: Ubuntu Park, Soweto (Johannesburg)
Spomladi letos so bili študentje razreda Marjetice Potrč Oblikovanje za živi svet (Design for the Living World) hamburške University of Fine Arts (HfBK Hamburg) dva meseca in pol angažirani v Soweto projektu v Južni Afriki. Soweto projekt je primer participatornega oblikovanja, v katerem so študenti in skupnost načrtovali in izvajali projekt skupaj. Projekt oblikuje skupnost s pomočjo relacijskih objektov in performativnih akcij - primera sta konstrukcija gledališke platforme in organizacija Soweto uličnega festivala. Z javnim prostorom danes upravlja skupnost, ki je izvolila Odbor Ubuntu Park in oblikovala na skupnosti osnovano organizacijo Environ Ubuntu Park Projects. Projekt je del Nine Urban Biotopes: Negotiating the Future of Urban Living (Devet urbanih biotopov: dogovarjanje prihodnosti urbanega življenja).
www.designforthelivingworld.com
www.urban-biotopes.net
Marjetica Potrč je umetnica in arhitektka. Od leta 2011 poučuje Oblikovanje za živi svet na University of Fine Arts v Hamburgu (HfBK Hamburg). Z delom se je predstavila na razstavah po vsej Evropi in ameriški celini, med drugim na Bienalu v São Paulu (1996 in 2006) in v Benetkah (1993, 2003 in 2009), redno razstavlja v berlinski galeriji Nordenhake. Njeni in situ projekti temeljijo na participatornem oblikovanju; med njimi so Suho stranišče (Caracas, 2003); Kuhar, kmet, njegova žena in njihov sosed (Stedelijk Goes West, Amsterdam, 2009); Med vodama: skupnostni vrt ob Emscherju (Emscher Kunst, Essen, 2010 in 2013) in Théâtre Evolutif (Evento 2011, Bordeaux, 2011). Prejela je številne nagrade in delovne štipendije, mdr. nagrado Hugo Boss (2000) in štipendijo Vera List Center for Arts and Politics Fellowship na The New School v New Yorku (2007).
Rado Riha: Arhitektura kot operacija z objektom
Predavanje se navezuje na vprašanje, kako je danes mogoče misliti arhitekturo, in nanj odgovarja z naslednjo tezo: tako, da na novo premislimo pojem objekta, s katerim se ukvarja arhitektura. Namen razvitja teze je trojen. Prvič, pokazati, da uvaja arhitektura v dano realnost posebno vrsto objektov: objekte, ki so del realnosti tako, da vanjo ne sodijo. Drugič, zarisati miselni postopek, ki nam omogoča, da mislimo, se pravi, naredimo vidne takšne objekte. In tretjič, pokazati, da je sestavni del proizvajanja arhitekturnega objekta tudi proizvajanja arhitekturnega subjekta. V vseh treh točkah je arhitektura homologna umetnosti.
Rado Riha, filozof, je raziskovalec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in profesor na Podiplomski šoli ZRC SAZU in Univerzi v Novi Gorici. Objavil je znanstvene knjige in članke o sodobni filozofiji in učinkih njenega srečanja s psihoanalizo S. Freuda in J. Lacana, Kantovi filozofiji, etiki in epistemologiji. Eno od njegovih raziskovalnih področij je tudi teorija arhitekture.
Lokaciji:
Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine, Pot na Fužine 2, Ljubljana
Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3, Ljubljana
Program vodita: Vid Zabel in Urška Jurman (Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo)
Moderatorki: Maja Vardjan (Muzej za arhitekturo in oblikovanje) in Urška Jurman (Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo)
Program arhitektura ≠ umetnost organizira Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje ter Moderno galerijo + Muzejem za sodobno umetnost Metelkova. Program podpira ERSTE sklad.