PISMO ZA PRIHODNOST: RADIKALNIM IN KREATIVNIM EKOLOGIJAM NAPROTI
Konferenca v sklopu programa EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje
Sobota, 22. maj 2021, 16.00–21.00 (CET)
Video posnetki predavanj in diskusij
Govorci: T. J. Demos, Maja in Reuben Fowkes, Elke Krasny, Andri Snær Magnason, Luka Omladič, Lucia Pietroiusti in Marjetica Potrč
Moderator: Dražen Dragojević
Organizatorja: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, Umetnostna galerija Maribor
Podpora: ERSTE sklad
Konferenca obravnava resnost okoljskih in podnebnih razmer, pa tudi potencial umetnosti, da se z njimi kritično in kreativno spopade tako na lokalni kot globalni ravni. V našem iskanju radikalnih in kreativnih ekologij se osredotočamo na sodobne umetniške in kuratorske strategije, pri čemer obravnavamo aktualne primere ter presečišča umetnosti, politične ekologije, okoljskega zagovorništva ter aktivizma, družbene in okoljske pravičnosti, politike in teorije skrbi, odrasti in postkolonialne globalizacije.
Umetnostna galerija Maribor v letu 2021 z osmo izdajo ponovno zaganja EKO – Mednarodni trienale umetnost in okolje. EKO trienale je bil ustanovljen leta 1980 kot Jugoslovanski trienale ekologija in umetnost; leta 1988 je bil Igor Zabel selektor slovenskih umetnikov za njegovo tretjo izdajo z naslovno temo Voda.
Danes, posvečen sodobni vizualni umetnosti in okolju, EKO raziskuje presečišča med aktualnimi družbenoekonomskimi in okoljskimi izzivi ter postkolonialno globalizacijo. V skladu z naraščajočim zavedanjem, da je stanje našega okolja odvisno od niza vzajemno povezanih sistemov, spaja naravne in družbene ekosisteme ter briše meje med binarnimi pojmi: narava | kultura, individualno | skupno, nacionalno | mednarodno, globalno | lokalno. Prenovljeni trienale odraža in se odziva na številne spremembe tako pri nas kot po vsem svetu, ki vplivajo na okolje, v katerem živimo, ga sooblikujemo in od katerega smo odvisni.
Po petnajstih letih mirovanja je v obdobju zaostrene podnebne krize in globalne pandemije trienale ponovno zaživel pod naslovom Pismo za prihodnost. Alessandro Vincentelli, umetniški vodja EKO 8, je pri njegovi zasnovi izhajal iz zapisa na spominski plošči, s katero so prebivalci Islandije obeležili izgubo prvega ledenika: »Okjökull je prvi islandski ledenik, ki je izgubil status ledenika. V prihodnjih dvesto letih mu bodo predvidoma sledili vsi naši ledeniki. S spomenikom javno naznanjamo, da se zavedamo, kaj se dogaja in kaj je potrebno storiti. Samo vi veste, ali nam je to tudi uspelo.« Gre za odločen apel. Zgodba o ledeniku nas izstreli v prihodnost in nas spodbuja, da uporabimo domišljijo.
Panel 1: Na(s)proti pravicam narave in moči umetnosti v času okoljske krize
16.00 / Uvodni nagovor
Alessandro Vincentelli, kurator EKO 8
Urška Jurman, Društvo Igor Zabel
16.10 / Andri Snær Magnason: Pismo za prihodnost
Video posnetek
V naslednjih stotih letih pričakujemo temeljne spremembe v vseh oblikah vode na našem planetu. Številni ledeniki se bodo stopili, morska gladina bo naraščala hitreje kot kdajkoli prej. Zaradi zakisanosti bodo imeli oceani takšen pH, kot ga niso imeli v 30 milijonih letih. Padavinski vzorci (količina dežja in snega) se bodo po po skoraj vsem planetu dramatično spremenili. Lahko bi rekli, da se narava ne spreminja več z geološko hitrostjo, temveč je pospešila na človekovo. Tega skrajnega premika ne zaobjame nobena metafora, beseda ali jezik. Omenjeni pojavi so tako obsežni, da pogoltnejo vse besede in vse pomene – podobno kot je zaradi svoje neizmerne gravitacije nevidna črna luknja. Srečujemo se z izrazi, kakršen je »podnebne spremembe«, a za večino so le beli šum, saj 99 odstotkov njihovega pomena presega meje naše imaginacije. Da bi lahko opisali črno luknjo, moramo pogledati okoliške galaksije, in da bi razumeli omenjene pojave, moramo, podobno, pogledati preko golih podatkov, k vlogi umetnosti in umetnikov pri ustvarjanju novih izraznih sredstev. Kako govoriti o nečem, kar je širše od jezika? Kako govoriti o temah z besedami, izrazi, ki so novi in nepoznani? Kot je denimo zakisanost oceanov, eden najpomembnejših izrazov v človekovi zgodovini, pa vendar tako zelo nov in dvoumen, da ga večina od nas ne razume. Koliko časa traja, da zapopademo besede v celoti? Jih bomo sposobni razumeti, preden bo prepozno?
16.30 / Marjetica Potrč: Od vode do narave – Pravice narave v Sloveniji
Video posnetek
Leta 2016 je Republika Slovenija vnesla v ustavo člen, ki določa, da je dostop do pitne vode temeljna človekova pravica in da so vodni viri »javno dobro v upravljanju države«, ne pa »tržno blago«. Bila je prva država v Evropski uniji, ki je pravico do vode vključila v temeljni zakon države, potezo pa je javnost navdušeno podprla. Glede na zakon, ki ga je pred kratkim predlagala aktualna vlada, parlament pa sprejel, je danes, pet let kasneje, v Sloveniji voda postala ogrožen vir. Ker je zakon v očitnem nasprotju z ustavno pravico do pitne vode, se moramo vprašati, ali je Slovenija v nasprotju sama s seboj: relacijo ustavna pravica proti novemu zakonu lahko prevedemo tudi v mi proti nam. Pitna voda je skupno dobro, in če se z njo ne ravna pravilno, postane skupni problem. Sedanja polemika kaže na težave, s katerimi se soočamo Slovenci v svojem odnosu do narave: Ali je narava objekt, ki ga uporabljamo (in zlorabljamo), ali pač subjekt, ki si ga delimo s planetom in je v bistvu del nas? To je vprašanje, ki ga je izpostavila paradigma antropocena. Četudi se moramo še vedno boriti za pravico do pitne vode, mar ni čas, da se premaknemo s položaja, ki se osredotoča na človeka in mu daje pravico do uporabe vode, na položaj, ki priznava in zagovarja pravice narave kot subjekta?
Potrč bo predavanje povezala s projektom, ki ga dela za 23. bienale v Sydneyju in se osredotoča na pravice narave ter študiji primerov – reko Sočo v Sloveniji in reko Lachlan v Avstraliji.
16.50 / Luka Omladič: Ali za umetnost obstaja etični imperativ glede okoljske krize?
Video posnetek
Vprašanje moralne dolžnosti do okoljske krize se je v etiki znanosti prednostno pričelo zastavljati z znanstvenim odkritjem antropogenih podnebnih sprememb in njihovega vzroka. Ne sicer prvič: v modernem času se je znanost z etično udeleženostjo pri ultimativni krizi, ki potencialno prinaša zlom, »konec sveta kot ga poznamo«, soočila v primeru odkritja – in uporabe – atomske bombe. Razsvetljenskemu kontekstu znanosti kot apriorno inštrumenta napredka človeštva se je pridružil postatomski etični kontekst hipotetične odgovornosti za katastrofo človeštva.
Atomska bomba – pri kateri odkritja znanosti človeštvo ne sme uporabiti – in globalno segrevanje – pri katerem odkritja znanosti človeštvo mora uporabiti – postavljata znanost na posebno križišče politike in epistemologije. »Samo poslušajte znanost!« – imperativ Grete Thunberg – je temeljno geslo aktivizma globalnega podnebnega gibanja, hkrati pa zastavlja vprašanje: Je znanstvenik, v luči implikacij svojega odkritja, inherentno aktivist? Klasični imperativ etike znanosti – brezpogojno sledi odkrivanju resnice – se političnemu kontekstu, tako je videti, ne more več izogniti.
Zahteva okoljska kriza novo etično zavezo tudi od umetnosti? Se nakazuje zgodovinski proces, v katerem lahko uzremo novo historično formo umetnosti dobe okoljskega zloma?
17.10–17.50 / Razprava
Video posnetek
V pogovoru z Draženom Dragojevićem sodelujejo Andri Snær Magnason, Marjetica Potrč in Luka Omladič.
Andri Snær Magnason
Andri Snær Magnason je islandski pisatelj in režiser dokumentarnih filmov. Njegova knjiga On Time and Water (2019), v kateri osebno in angažirano piše o podnebni krizi, je bila na Islandiji uspešnica leta in v ožjem izboru za literarno nagrado Nordijskega sveta za leto 2021, prevedena pa bo v več kot trideset jezikov.
Andri Snær Magnason piše romane, poezijo, drame, kratke zgodbe in eseje. Je sorežiser dokumentarnih filmov Dreamland (2009, s Þorfinnurjem Guðnasonom), The Hero's Journey to the Third Pole (2020, z Anni Ólafsdóttir) in Apausalypse (v produkciji, z Anni Ólafsdóttir). Obenem sodeluje z mnogimi umetniki na področjih aktivizma, znanosti, arhitekture, vizualne umetnosti, glasbe, gledališča in dokumentarnega filma. Aktiven je v boju proti uničevanju islandske krajine. Z vsem tem se ukvarja v knjigi Dreamland: A Self-Help Manual for a Frightened Nation (2006, izvirnik). Njegovo besedilo »A Letter to the Future« (2019) za spominsko obeležje ledeniku Okjökull, je postalo viralno in navdihuje tudi trienale EKO 8. https://www.andrimagnason.com/
Marjetica Potrč
Marjetica Potrč je umetnica in arhitektka, ki živi in dela v Ljubljani. V obdobju 2011−18 je kot profesorica na Visoki šoli likovnih umetnosti HfBK v Hamburgu vodila razred Oblikovanje za živi svet (Design for the Living World) o participatornem oblikovanju.
Njena praksa vključuje serije risb, arhitekturne študije primerov in javne umetniške projekte. Njeni in-situ projekti temeljijo na participatornem oblikovanju in skrbi za trajnostne rešitve, pogosto se osredotočajo na infrastrukturo in vire, kot sta voda in zemlja. Delo Marjetice Potrč poudarja opolnomočenje posameznikov in skupnosti, orodja za reševanje problemov in strategije za prihodnost, ki presegajo neoliberalno soglasje ter pričajo o neuspehih modernizma. Trenutno dela na projektu za 23. bienale v Sydneyju, ki se osredotoča na pravice narave. http://www.potrc.org/
Luka Omladič
Luka Omladič je filozof in okoljevarstvenik. Kot raziskovalec in pedagog je bil zaposlen na Oddelku za filozofijo Univerze v Ljubljani, zdaj pa se v okviru svojega svetovalnega in izobraževalnega Inštituta za aplikativno etiko v Ljubljani posveča etiki znanosti in tehnologije ter okoljski etiki. Pri Unescu je bil član Svetovne komisije za etiko v znanosti in tehnologiji (COMEST) ter med drugim soavtor in poročevalec »Etičnih načel za podnebne spremembe« (2010–15) in »Poročila o etiki robotike« (2017). Leta 2020 je bil član mednarodne skupine, katere predlog »Priporočila o etiki umetne inteligence« kot mednarodni inštrument bo Unesco obravnaval za sprejetje predvidoma letos.
Omladič je avtor številnih strokovnih in poljudnih besedil s področja okoljske etike in okoljevarstva, med drugim predgovorov k slovenskim izdajam Naomi Klein in Georgea Monbiota, ter urednik številnih knjižnih prevodov, v preteklosti pa tudi avtor serije okoljskih kolumn v časniku Delo. Z okoljskim aktivizmom se ukvarja kot sodelavec več nevladnih organizacij in pobud in kot koordinator okoljske dejavnosti politične stranke Levica.
Dražen Dragojević
Dražen Dragojević se giblje na koordinatah Berlin−Ljubljana, kultura−teorija−mediji, koncipiranje−produciranje−komuniciranje−angažiranje, knjiga−televizija−oder−galerija−film−klub. Sodeluje s kulturimi festivali Indigo, Grounded in Sonica ter nastajajočo Galerijo Cukrarna v Ljubljani.
Panel 2: Na(s)proti ekologijam umetnosti in kuratorstva
19.00 / T. J. Demos: Radikalnim in kreativnim ekologijam naproti
Video posnetek
V predavanju bom govoril o načinih, kako definirati ključne pojme konference: radikalno, kreativno in ekologije. Na podlagi svojega raziskovanja bom predsatavil nova zamišljanja in razumevanja konvergence teh tem v umetniški in aktivistični praksi, usmerjeni v prihodnost. Razpravljal bom o vprašanjih, kot so: Kaj označuje nastajajočo okoljsko umetnost? Kaj je političnega v kreativnih ekologijah in v čem so radikalne ekologije imaginativne? Kako lahko kreativne ekologije razvijajo okoljsko ozaveščenost, spreminjajo vrednote, vzpostavljajo medsektorska zavezništva in navdihujejo družbena gibanja? Kakšne imaginarije in strategije predlagajo oziroma prakticirajo umetniki in aktivisti za bolj pravično-skrbno-izvedljivo planetarnost?
19.20 / Maja in Reuben Fowkes: V obrambo nezaščitljivega – Slovesnosti za poglacialno prihodnost
Video posnetek
Dramatične spremembe v kriosferi, Zemljinem območju stalnega ledu in snega, se z globalnim segrevanjem pospešujejo kot še nikoli doslej. To potrjuje tudi dejstvo, da smo prav v tem tisočletju zabeležili devetnajst najbolj vročih let. Vse hitrejše taljenje polarnega ledu in permafrosta je planetarna izkušnja, ki združuje generacije, in stiska, s katero se ukvarjajo tudi umetniki. V predavanju bomo predstavili dela umetnikov, ki tematizirajo izginjanje ledu in pomembnost le-tega, poustvarjajo mitologijo in spomin na polarni led ter se zavzemajo za pravice ledenikov. Razmišljali bomo, kakšne posledice imata krčenje kriosfere in izginjanje permafrosta na naravo in kulturo po vsem svetu, kako naj obravnavamo izgubo bogastva polarnih ter alpskih ledenih svetov in zakaj se moramo še vedno mobilizirati, da ustavimo taljenje?
19.40 / Lucia Pietroiusti: Ekološki predlog za umetnost globokega časa
Video posnetek
Kako prepoznavamo in obnavljamo več-kot-človeško vzajemnost vezi in našo planetarno odgovornost? Kako prenašamo znanje skozi globok čas? Lucia Pietroiusti bo, izhajajoč iz razmišljanja o umetnosti kot ritualu in ritualu kot znanju, predstavila nekaj tekočih in aktualnih projektov, ki obravnavajo možnosti umetniškega in kuratorskega delovanja, usmerjenega k okoljski pravičnosti in ravnovesju. Pri tem se bo osredotočila na program Back to Earth v Galerijah Serpentine v Londonu (od leta 2020 dalje), v katerem vabijo umetnike, arhitekte, pesnike, filmske ustvarjalce, znanstvenike, mislece in oblikovalce k snovanju na okoljsko krizo odzivajočih se umetniških kampanj, protokolov in iniciativ, ter opero performans Sun & Sea, ki so jo ustvarile Rugilė Barzdžiukaitė, Vaiva Grainytė in Lina Lapelytė, Lucia Pietroiusti pa kurirala za Litovski paviljon na Beneškem bienalu leta 2019 (in je trenutno na turneji).
20.00 / Elke Krasny: Ekologije kuratorstva
Video posnetek
Tveganje globalne katastrofe in zaostritev neenakosti določata pogoje življenja na zlomljenem in okuženem planetu. Bolj kot kdajkoli prej je kuratorstvo soočeno s potrebo po razvoju novih praks, ki bodo omogočile smiselne družbene in okoljske povezave ter ustvarile trajne in transformativne odnose. Kaj so naši primeri za to? Kako namesto kvazizelenega (greenwashing) in kvaziskrbstvenega (carewashing) oblikovati smiselne in učinkovite ekologije kuratorstva? Kaj potrebujemo, da bi to lahko dosegli? Elke Krasny bo predstavila rezultate skupinske delavnice Ekologije kuratorstva, ki je potekala v okviru EKO 8.
20.20–21.00 / Razprava
Video posnetek
V pogovoru z Draženom Dragojevićem sodelujejo T. J. Demos, Maja in Reuben Fowkes, Lucia Pietroiusti in Elke Krasny.
T. J. Demos
T. J. Demos je profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino in vizualno kulturo na Kalifornijski univerzi v Santa Cruzu ter direktor njenega Centra za kreativne ekologije. Je nagrajevan pisec o sodobni umetnosti, ekologiji in globalni politiki, njegovi novejši deli sta Against the Anthropocene: Visual Culture and Environment Today (Sternberg Press, 2017) in Decolonizing Nature: Contemporary Art and the Politics of Ecology (Sternberg Press, 2016). 2015 je sokuriral razstavo Rights of Nature: Art and Ecology in the Americas v galeriji Nottingham Contemporary, leta 2014 pa je organiziral cikel Specters: A Ciné-Politics of Haunting v Muzeju Reina Sofia v Madridu. Nedavno je izšla njegova nova knjiga Beyond the World's End: Arts of Living at the Crossing (Duke University Press, 2020).
Maja in Reuben Fowkes
Maja in Reuben Fowkes sta umetnostna zgodovinarja, kuratorja in vodji Centra za postsocialistično umetnost na Univerzitetnem kolidžu v Londonu ter ustanovitelja Translokalnega inštituta za sodobno umetnost – platforme za transnacionalno raziskavo vzhodnoevropske umetnosti in ekologije. Med njunimi deli omenimo Art and Climate Change (Thames & Hudson, izide leta 2022), zbornik Ilona Németh: Eastern Sugar (Sternberg Press, 2021), Central and Eastern European Art Since 1950 (Thames & Hudson, 2020) in posebno številko revije Third Text z naslovom Actually Existing Artworlds of Socialism (2018). Samostojno je Maja Fowkes objavila The Green Bloc: Neo-Avant-Garde and Ecology under Socialism (Central European University Press, 2015). Med drugim sta kuratorja razstave Will there be Sugar after the Rebellion? Potential Agrarianisms (Kunsthalle Bratislava, 2021). Vodita tudi kolektivni raziskovalni program Confrontations: Sessions in East European Art History. www.translocal.org
Lucia Pietroiusti
Lucia Pietroiusti je kuratorka, ki deluje na presečišču umetnosti, ekologije in sistemov, večinoma izven galerijskega formata. Je kuratorka projekta General Ecology v Galerijah Serpentine v Londonu, strateške, medorganizacijske pobude, posvečene implementaciji ekoloških načel v okviru javnih programov Galerij Serpentine, notranje infrastrukture in omrežij. Kurirala je tudi z zlatim levom nagrajeni Litovski paviljon na 58. beneškem bienalu in sokurirala Šanghajski bienale 2020–21. V letu 2022 bo skupaj z Jamesom Bridlejem kurirala sekcijo Helsinškega festivala o umetni in več-kot-človeški inteligenci. https://luciapietroiusti.earth
Elke Krasny
Elke Krasny je profesorica za umetnost in izobraževanje ter predstojnica Oddelka za izobraževanje na področju umetnosti na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Kot raziskovalka, akademičarka, kuratorka in predavateljica se posveča vprašanjem skrbi v aktualnem času s poudarkom na emancipatornih in transformativnih praksah v umetnosti, kuratorstvu, arhitekturi in urbanizmu. Leta 2019 je z Angeliko Fitz kurirala razstavo Critical Care: Architecture and Urbanism for a Broken Planet, ki za razmere antropocena oziroma globalne sedanjosti uvaja perspektivo skrbi v arhitekturi, ter souredila istoimenski zbornik, ki je izšel pri založbi MIT Press. https://www.elkekrasny.at/
Dražen Dragojević
Dražen Dragojević se giblje na koordinatah Berlin−Ljubljana, kultura−teorija−mediji, koncipiranje−produciranje−komuniciranje−angažiranje, knjiga−televizija−oder−galerija−film−klub. Sodeluje s kulturimi festivali Indigo, Grounded in Sonica ter nastajajočo Galerijo Cukrarna v Ljubljani.